UGLAŠENA me spravi v dobro voljo vsakič, ko jo odprem. Spomni me na divje obdobje absolutne svobode in na užitek ubesedovanja. MILOST. Čudim se, kako mi je v roman uspelo zliti toliko pristnih čustev, da me še zdaj zdrma in jo redko odpiram.
Ujela sem s tretjim ušesom, da je danes svetovni dan poezije, torej delim z vami eno starodavno pesnitvico ... morda bo pa komu všeč.
MORJE SI MI
Morje si mi, da lahko čofotam,
pljuskujem v globini, v plitvini brkljam.
Pogosto kot plovec ležim na gladini,
valujem brezciljno, se špricam z delfini,
uživam v sveži, neskončni modrini.
Moj sever in jug si, pa vzhod in zahod,
smeri brez imena ob tebi odkrivam,
ko v vodo z zatonom se sonca razlivam,
ko školjke v skalovju obalnem nabiram,
in struge v pesku objestno razdiram.
Tliš na kavču, v roki vino,
sveča ti žari v obraz.
Smeh tvoj čista je milina,
večnost boža ti izraz.
Štrcnem vsako misel sprotno,
ki razburkala bi mir,
v tem zalivu nič ni motno
in bonaca pesmi vir.
Naenkrat vstaneš in stopiš za mene,
dotik na ramenih, poduhaš me bežno,
stalim se, ko šepneš ob vratu mi nežno,
da z mano vse pridobi pravi smisel.
Pokimam in veter poslednja je misel.
Veter si mi, da lahko frfotam,
čivčivkam v jasnini, z oblaki kramljam.
Včasih orlovsko sanjarim nad svetom,
kot mlad metulj prilizujem se cvetom,
vse bolj sem tvoja, z vsakim poletom.
