Pred pomladmi odlagam oblačila s svoje duše.
Nadeli so mi jih ali pa sem jih navlekla sama,
misleč, da ji pristajajo.
Nekatere od njih sem prerasla
in tudi okus se mi je toliko spremenil,
da je pravi čas za preurediti dosedanjo modo.
Šepet
o postopnosti ujamem z notranjim ušesom, torej naj ne prehitevam in ne iščem
bližnjic, ker ne bo efekta. Dovolj bo že, da ne prevzemam več (samo)naloženih
odgovornosti in ne dopustim stiske, ker rešitve za vse situacije pač nimam jaz.
Tako kot nimam vseh odgovorov. Zato razpada iluzija, da sem na kakršenkoli
način dolžna, lahko ali bi morala biti idealna, kar mi povzroča olajšanje. Silno
olajšanje. Biti samo jaz, takšna, kot sem. Včasih plima, včasih oseka in ves spekter valovanja vmes.
Pa
kaj, če je štirka, če ni petka? Who the fuck cares, kakšna je ocena, prav dobra
ali odlična? Se pa zasidra tak stavek, če ga parkrat slišiš, sploh če je to v
situaciji, ko si tisto štirko trdo prigaral in ti je vredna za šestko. Zakaj
naj bi pisala svoj scenarij z ugibanji in predvidevanji tistih, ki si nikoli
niso vzeli časa in se toliko izpraznili, da bi sebe ali mene lahko resnično
doživeli? Saj se še sama že dolgo nisem! Kar tavam po gozdu, iščem grob matere
Lune, da jo odkopljem in bo ponovno kazala pot. Poskušam se spomniti navodil z vikend tečaja o obujanju intuicije, ki se ga nisem udeležila, taka zmeda me zna zagrabiti, ko se razpnem med svetovi. Umirim se, ker jo itak vedno znova najdem.
Luno.
Vedoč, da
odgovori včasih pridejo takrat, ko sem pol metra nad pločnikom, ker šele takrat
zmorem dovolj ponižnosti. Da enostavno ubogam navodila, ki jih prejemam skozi
Izvor, in se ne obremenjujem s posledicami. Postanem orodje, preko katerega se
izpolni moj smisel in me spoji z Mano.
Modrost se mi zdi ponotranjiti dejstvo, da ne morem biti neustrezna za izpolnitev svojega poslanstva, ker imam v sebi že čisto vse, kar se zanj potrebuje. Tako kot vsak od vas. Manjka le dokončna predaja morda ali pa je treba še naprej staviti na potrpljenje in priprave, ker pravi čas šele prihaja. V naravi ne moreš ničesar prehitevati …
Faktor
zaupanja odigrava ključno vlogo, sploh zaupanja sebi, pri čemer si poskušam
odpustiti nekatere (ne)odločitve, katerih posledice imam na jedilniku sedaj.
Spreminjam način odzivanja na notranje in zunanje impulze v vzhajajočem
dojemanju, da mi je vsak trenutek dana možnost izbire zavestnega ustvarjanja
svoje nove resničnosti. Še naprej pa bom verjetno verjela v ljudi bolj, kot oni
sami verjamejo vase. Kar je najbrž ena mojih bolj simpatičnih, čeprav včasih
napornih lastnosti. J
Danes dovoljujem,
da veter odpihuje odvečnosti
in prinaša blagoslove,
zavedanje, da sem obdarjena
-
z močjo, da dokončam vse, kar začnem,
-
s predanostjo, da se držim pristnih načel,
-
z odločnostjo, da sprejmem dolge razdalje,
-
z vztrajnostjo, da se soočim z najtežjimi izzivi,
-
z umetnostjo, da dajem in prejemam nenavezano,
-
z modrostjo, da častim in slavim Resnico nad resnico,
Ni komentarjev:
Objavite komentar