Na ta dan leta 2008 in 2009

sta izšla moja literarna poklona življenju - knjigi Uglašena in Milost. In ustvarjena je bila Založba Mea. Obe sta namreč izšli v samozaložbi zaradi pisateljičine ekskluzivne želje, da bo izid na prvi pomladanski dan in s točno določeno naslovnico, česar ji druge založbe niso mogle zagotoviti. Lepo je bilo živeti z njima in opazovati, kako odhajata z ljudmi domov, da se bomo družili tudi po srečanju. Priznam, da sem pri odnosu avtor-bralec velika romantičarka ;).

UGLAŠENA me spravi v dobro voljo vsakič, ko jo odprem. Spomni me na divje obdobje absolutne svobode in na užitek ubesedovanja.

MILOST. Čudim se, kako mi je v roman uspelo zliti toliko pristnih čustev, da me še zdaj zdrma in jo redko odpiram.

Ujela sem s tretjim ušesom, da je danes svetovni dan poezije, torej delim z vami eno starodavno pesnitvico ... morda bo pa komu všeč.

MORJE SI MI

Morje si mi, da lahko čofotam,

pljuskujem v globini, v plitvini brkljam.

Pogosto kot plovec ležim na gladini,

valujem brezciljno, se špricam z delfini,

uživam v sveži, neskončni modrini.

Moj sever in jug si, pa vzhod in zahod,

smeri brez imena ob tebi odkrivam,

ko v vodo z zatonom se sonca razlivam,

ko školjke v skalovju obalnem nabiram,

in struge v pesku objestno razdiram.

Tliš na kavču, v roki vino,

sveča ti žari v obraz.

Smeh tvoj čista je milina,

večnost boža ti izraz.

Štrcnem vsako misel sprotno,

ki razburkala bi mir,

v tem zalivu nič ni motno

in bonaca pesmi vir. 

Naenkrat vstaneš in stopiš za mene,

dotik na ramenih, poduhaš me bežno,

stalim se, ko šepneš ob vratu mi nežno,

da z mano vse pridobi pravi smisel.

Pokimam in veter poslednja je misel.

Veter si mi, da lahko frfotam,

čivčivkam v jasnini, z oblaki kramljam.

Včasih orlovsko sanjarim nad svetom,

kot mlad metulj prilizujem se cvetom,

vse bolj sem tvoja, z vsakim poletom.