Cena ne-poslušanja-se

Vsaka zadeva me ima pravico testirati, da ugotovi, če si jo resnično želim in če zmorem sprejeti njena pravila, ceno in  tajming.

Tako odnos kot odločitev, stvar ali načelo, dogodek ali vrednota, ljubezen ali zdravje.

Če nečesa ne cenim in vzdržujem dovolj, tvegam, da bom morala vrednost tega dojeti preko nasprotja.

 

Zdravje mi je bilo nekaj normalnega, tisto, kar enostavno spada in pripada zraven. Ko so starejši ljudje ob čestitkah izpostavljali pomen zdravja, sem sama prej poudarila druga življenjska področja. Zmogla sem sicer razumeti pomen -  šele če si zdrav, ima vse drugo vrednost – nisem pa vedela, kaj to dejansko pomeni. Da si za mesec ali dva izklopljen iz vsega, kar je predstavljalo tvoje življenje, in se prebijaš skozi dneve v samoti, nedelu, potrpljenju in bolečinah, ob čemer se celo nehaš smiliti samemu sebi. Manjkala je dovolj resna izkušnja in mene je dočakala minuli februar; posledice bodo občutne še kar nekaj časa, da slučajno ne bi prehitro pozabila, kako visoka je cena ne-poslušanja-se. Zelo. Visoka.

Ne bom tu in zdaj v detajle, ker ni to namen. Morda spišem zgodbo na temo pljučnice in bolnišnice, ampak bom potrebovala še malo distance in ubesedovalne kondicije, hehe. Zaenkrat se posvečam počivanju, dihanju, refleksiji … počasi prebavljam spoznanja o celotnem procesu, spuščam, odpuščam, se odpiram blagoslovom in sanjarim ob spominih na prihodnost. Pri tem je moj dragi izvrstna družba - preseneča me s kosilom, domačim kruhom in še marsičim, začimbi okrevanja pa seveda gospod Alpheus in mačkon Lucky s svojim popolnim lenuhatorskim vzgledom.

Medtem pričakujem prve znake pomladi na našem hribu, kar sta dva dneva sončne kopeli prejšnji teden zagotovo bila. Rožic in zelenila še ni na spregled. Ampak ni panike – potrpljenje se je naselilo tudi v Meinem spektru, pa tudi hvaležnost za vsak nov dih, ki napolni moja dragocena pljuča.

Kakor ptica, kakor pesem!