Čutim
pod stopali travo, vlažno od večera, zavedam se plamenov, ki me pogrevajo po koži,
ko se približam njihovemu izvoru. Kapljice se spočenjajo od valovanja mišic, po
trebuhu jih čutimmmm polzeti in še kje, med vrtenjem kot repatice poletajo naokrog, zacvrčijo, se predajo zemlji. Zemlja
pod mano utripa od bobnov, ki dihajo ritem v samo moj sveti krog odplesavanja utišanih
trenutkov in pritajenih odzivov, ki jih nisem osvobodila kako drugače.
Mehko
mavrično krilo se spogleduje z vetrom in osvaja gležnje, ko dodaja metuljavost poletu;
vsaj meni se sanja, da con imagination preigrava katarzične strune. Prostor … kot
da utripa in se amebasto širi, čutim ga, brez truda ga usklajujem s smerjo, ko
sledim odgovorom telesa na ritem. Sledim linijam, spiralam, likom, gestam, migom,
utripom, premahom, krikom, pavzam, vzdihom, nihajem, obratom, mahljajem iz vseh
koncev in krajev Sebe in se izgubljam v trenutkih, ko se duša ljubi s telesom.
Ja.
Vsekakor prihaja obdobje, ko bom nekatere spomine oživila, še prej pa se
spravila v spodobno formo, da ne bodo namesto ekstaze sestopili mišični krči. J
Skratka!
GospodičnaVesna, prišumotaj že prosim v naše kraje z vonjem hiacint in vsem svojim nostalgičnim
pomladanskim razkošjem!
Ni komentarjev:
Objavite komentar