Branje iz Kart zdravljenja

Včasih me sprašujete, kako si sama pomagam z nasveti Kart zdravljenja, ko želim razrešiti odprta vprašanja svojega obstoja in delovanja. Takole.

Danes sem se še zadnjič ukvarjala s temo, kaj je tista ročna zavora, zaradi katere se kljub zavedanju darov in sporočil, ki jih imam za svet, raje spravim v bolnico kot v objem svojega poslanstva, hmmmm! Še vedno se obotavljam pri potezah, ki bi pomenile tisto najbolj pravo smer, pri kateri mi srce igra kot božansko uglašen instrument in se pretaka Ljubezen. En korak je tale današnji malo drugačen blog zapis, evo.

Vem, da se z enakim vprašanjem v teh časih marsikdo ukvarja, zato poglejmo karte na to temo. Ležeči tisk so skrajšane razlage iz knjige Karte zdravljenje, drugo pa moji komentarji – brez tega pač ne gre. ;)

Kaj je tista nevidna »ročna zavora«, ki me ločuje od Živeti Sebe tu in zdaj?

1. Jonov vzorec

Gre za osrednji vzorec, na katerem so zgrajeni vsi drugi. Izvira iz biblijske zgodbe o Jonu, pred katerim se je prikazal Bog in mu naročil, naj prenese prebivalcem mesta Nineve pomembno sporočilo. Jon se je najprej strinjal – kar bi se vsak v Bogovi prisotnosti – nato pa ga je prevzel strah, da je on premajhen in naloga prevelika, da bi jo lahko izpeljal. Odšel je torej na križarjenje in med strašnim viharjem priznal kapitanu, da je nevihta božja kazen njemu, ker ni izpolnil obljube. Kapitan je Jona vrgel v morje, požrl ga je kit in po treh dneh v kitovem želodcu se je le odločil izpeljati poslanstvo, kar je bila boljša opcija kot smrt. Ob tej odločitvi ga je kit izbruhal, prenesel je sporočilo v Nineve in ljudje so prisluhnili.

 

Podobno se je naša duša strinjala opraviti nekaj, kar bo velikega pomena za svet, toda ko smo se pojavili na Zemlji, smo se pogreznili v stanje popolne pozabe. Ego nam sicer govori, da imamo veliko poslanstvo, ki pa ga ni mogoče izpeljati. Zamoti nas s »križarjenjem«, da se skrijemo pred poslanstvom, ki je pravzaprav obljuba duše. Zajame nas vihar sporov in pogoltne nas kit težav. Jonovi trije dnevi v kitovem želodcu simbolizirajo preobrazbo, čas, ki je potreben za odločitev opraviti svoje poslanstvo. Pomaga vedeti, da ga ne bomo naredili mi, ampak bo opravljeno skozi nas. Podprti bomo na vsakem koraku poti, le zbrati moramo pogum, da se prikažemo na prizorišču. Odločnost odstira strah in nas premika proti izpeljavi tega, za kar smo bili poklicani. Čas je, da objameš svoje poslanstvo ter sprejmeš milost, ki je na razpolago!

 

 

Trije dnevi so v moji optiki tri leta. Takrat sem nazadnje zapustila varnost znanega in se prepustila obdobju intenzivne preobrazbe, prizemljevanja. Zavedam se, da je zdravje po toliko časa intenzivnih življenjskih šol, umika pred svetom in zapostavljanja dušne pesmi krknilo kot opozorilo, naj se osvobodim obroča, ki me stiska čez prsi in preprečuje dihanje iz polnih pljuč … že tako akutno, da je sestopilo na fizično.

V pomoč mi je v sredo prebran odlomek iz Tečaja čudežev – 333 – ki opozarja na konflikt znotraj mene.

Na prvi, drugi in tretji pogled moje življenje izgleda tako, da bi morala izbirati med svojim dušnim in poslovnim delovanjem. Glasovi od zunaj, pa tudi od znotraj mi sugerirajo, da je povezati oboje utopija, sploh v teh časih, v meni pa konflikt ob dejstvu, da se ne nameravam več odpovedati nobenemu delu sebe. Vsak ima svoj smisel in vrednost in sporočilo in potreben je le dober dirigent, ki lahko ta orkester uglasi v harmonično celoto.

ALI – ALI.

Ultimatov nikoli nisem dobro prebavljala, res pa sem sklepala kompromise, na katere po četrtem pogledu nisem ravno ponosna, po petem jih razumem v širši sliki, v nadaljnjih pogledih pa si jih odpuščam. Ampak! Že marsikdaj sem se lotila navidezno nemogočih izzivov, ker se mi zdi preseganje poznanega in seganje po zvezdah edini smiseln življenjski slog. Ko ne čutim več smisla, se sproži alarm – božanska brca v koščeno rit.

Zavedam se torej konflikta, ki je v meni naseljen zaradi kolektivnega (ne)zavednega, ga spuščam kot preživelo zgodbo in s tem pridobim možnost presoje, ali bolj zaupam dvomljivim, okrušenim glasovom ali tistim navdihujočim, ki so mi že dovoljkrat ponovili, da JE MOŽNO:

Uglasiti se z Izvorom ter preplesti v harmonično celoto svoj materialni, duševni in duhovni obstoj. Postati JAZ, kakršna resnično sem in kakršno me vidi On, ki me je ustvaril.

Na materialnem področju je moje poslanstvo vzpostaviti v praksi principe poštene poslovnosti skozi mentorstvo v okviru globalne novodobne organizacije. Na duhovnem je moje poslanstvo predajati spoznanja o marsičem, kar je dozorelo ali še zori v meni in je ta hip očitno pomembno za človeštvo – o preobrazbi čustveno-miselnih vzorcev, gojenju odnosa z zapostavljenim otrokom v sebi, o ustvarjanju pogojev za zrelo in uspešno partnerstvo, objemanju svojih talentov in sanj. Dihati s polnimi pljuči, odpreti srce in početi vse z Ljubeznijo in Zaupanjem, prenašati po milosti prejete darove tistim, ki jih želijo prejeti in deliti svoje.

Moja izbira je očitna.  Priti ali ne priti iz kitovega želodca torej ni več vprašanje.

Zakaj potem še ne zberem poguma za skok v neznano – korak popolne predaje in zaupanja? To mi je že nekajkrat uspelo in vedno se je dobro končalo. Zakaj kljub številnim vzpodbudam ne zmorem dokončno verjeti, da me bo spet ujel pravi veter za ustvarjanje človeško-božanskih mojstrovin, ki kalijo v meni? Je to slučajno EMŠO, hihi?

 

20.  Vzorec krivde

 

Gre za enega zelo globokih vzorcev, ki obstaja v več plasteh in je povezan z umikom pred svetom in s samokaznovanjem. Verjamemo, da smo nekaj storili narobe ali nam nečesa ni uspelo narediti, nato pa smo tej tako imenovani napaki postavili spomenik. Vsaka trenutna bolečina je povezana z nečim iz preteklosti in se preslikava v sedanjost. Če bi izpustili kopreno krivde, bi se od preteklosti naučili potrebne lekcije in razpustili bolečino, s čimer bi popravili »napake« in pridobili modrost. Toda ego zavlačuje s procesom ter uporablja krivdo za prikrivanje strahu pred napredkom.

Kadarkoli naše vztrajno prizadevanje ni primerno nagrajeno, pravzaprav poskušamo odplačati navidezno krivdo, kar ustvarja začaran krog samokaznovanja, namesto da bi nam pomagalo živeti svoje bistvo in njegove resnične vrednote. Na določeni ravni so se vsi negativni dogodki v tvojem življenju zgodili zato, da se lahko kaznuješ za neko zgodnejšo krivdo in jo še povečuješ. Če se hočeš osvoboditi, se napoti po sledeh krivde do njenega izvora in jo preobrazi v dragoceno spoznanje. V nasprotnem primeru se boš še naprej kaznovala, saj je krivda tako zelo boleča, da jo ali projiciraš na druge skozi obsojanje ali pa jo kompenziraš s samokaznovanjem in žrtvovanjem. Odpuščanje sebi in drugim je način za korenito zdravljenje krivde.

 

Nobena izjema nisem, poznam razžirajoče misli in pritiske tega vzorca (ki ga je prvi začutil Adam, ustoličilo dogmatsko krščanstvo, nalezlo pa se je celotno človeštvo, hehe). Celo med zelo talentirane spadam, kar se tiče samokritike in zahtevanja popolnosti od sebe. Nekatere moje izbire in odločitve so mi ponudile »upravičene« razloge za občutke krivde in posledičnega samokaznovanja, kar je luknjalo rezervoar življenjske energije – cefralo moja krila.

K sreči je vedno prišla pomoč od znotraj ali od zunaj, da sem zmogla uvideti svetlobo – pod krivdo skrite blagoslove in globlje zavedanje; vedno znova in na nešteto načinov sem spuščala strupene misli, ki onesnažujejo srce. Nekatere se vračajo v tako zamaskiranih oblikah, da me osupne … diham, ozaveščam, preobražam.

Krivo se počutim pred sabo, ker nisem in ne delujem vedno tako, kot bi od sebe pričakovala, torej ne zmorem 100% živeti tega, kar imam za pravilno delovanje. Ampak! Nekoč sem dobila nasvet: ko želiš nekaj globoko dojeti in integrirati v svoj osebnostni mozaik, o tem razmišljaj, sprašuj, poslušaj in govori. Samoočitke presvetljujem z zavedanjem, da je iskrenost najbolj moja pot, zato si ne natikam lažnih medalj. Sploh nobenih medalj, samo barvite uhane.

 

Tokrat me verjetno ustavlja tudi krivda do tistih čudovitih delov mene, ki jim ne dajem »prava glasanja« in dovolj podpore, da bi se razživeli. In s krivdo do tistih senčnih delov mene, ki sem jih skozi čas odpisala ali zatajila po krivici, namesto da bi se z njimi soočila, jih sprejela in integrirala vase njihove blagoslove. Kot je nekoč rekel dragi prijatelj: »Demon ni to, kar je v nas, temveč to, kar mi iz tega naredimo.«

Rešitve so enostavne:

 

Čaščenje resnice pomeni, da bo Resnica častila nas. Osvobodila nas bo, prinesla sproščenost in izpolnila srce, priskrbela bo konstantno pretok v pravi smeri ter opustila spore, bolečino, zmotne interpretacije ega; raje nas bo naučila posvečati čas izkušanju večnosti, kar je njen dejanski namen. Resnica nas plast za plastjo osvobaja žrtvovanja in vlog, s čimer nam omogoča pristnost. Spore osvetli na povsem nov način in nam razširi pogled; prinaša svetlobo v temo in ruši zaporniške zidove vzorcev, čeprav je to prej izgledalo nemogoče.  Ker vzorci niso Resnica, jih lahko preidemo, namesto da popuščamo egovemu izsiljevanju. Ko prepoznamo svoje napačne izbire, lahko sprejmemo nove odločitve ali prosimo, naj se nam Resnica razodeva.

 

Če si prejela to karto, ti je podarjen ključ do svobode v obliki čaščenja Resnice. Objemi ga, saj ima vse, kar potrebuješ za osvoboditev. Resnica in vzorci ne morejo soobstajati; težave, bolečina in pasti zbledijo, ko se pojavi Resnica. Dovolj si pogumna, da najdeš pravo pot. Če le zbereš odločnost za čaščenje Resnice, boš z njo osvobodila tudi druge. Uporabi meč Resnice za sekanje vzorcev ega in navezanosti na ljudi, stvari in okoliščine. Prepusti se povezovanju in pristnim odnosom, ki te bodo osrečili. Resnica je Bogovo darilo zate in čaščenje Resnice je čaščenje tega darila.

To je to! Naj se zgodi moja

84. Usoda

Naša usoda je tisto, za kar smo prišli v to življenje. Vsi smo tukaj zato, da bi se spomnili sebe kot duhovnega bitja in se vrnili v stanje čistega bivanja, toda osebna usoda je naša unikatna identiteta v tem življenju, povezana z izkušnjo sebe kot svetlobe in večne duše. Ko objamemo svojo usodo, ki jo lahko živimo samo mi, se nam razkrije vse znanje. 

Naša usoda je naša osebna sreča in pomeni izpolnjevati sebe in svoje bližnje. Živeti svojo usodo pomeni sprejeti vlogo pri preobražanju sveta. S sprejemanjem vrednosti in mogočnosti, ki nam ju je dodelil Bog, delujemo iz popolne gotovosti in pomagamo drugim sprejeti njihovo edinstveno moč.

 

Del božanske Enosti si, torej ni nič močnejše od tvoje zavestne volje. Sprejetje te identitete odpira večnost in božanskost v tebi, saj se bo ob tem tvoja volja uglasila z božjo in podprla delovanje, ki prinaša Resnico v svet razočaranja in utvar.

Osrednji namen tvojega življenja je prenašati božansko energijo v svet, ob čemer neposredno komuniciraš z Bogom. S širjenjem sočutja pospešuješ preobrazbo, saj si neusahljiv studenec, ki se napaja iz Izvora. Struga čudežev si in tvoja ljubezen izpodbija zmotno prepričanje, da v tem svetu ljubezen ni mogoča. Svetloba, ki jo pošiljaš v temo, daje drugim ljudem aperitiv nebes, saj približuješ Boga zemlji in pomagaš ljudem izkusiti božanskost.

Torej, drage metulje in dragi metulji … Tu sem za vas!

Hvaležna za moč, da se zmorem pobrati vsakič, ko priletim na ploščice. Pobiranje je včasih hitro, včasih pač traja. Hvaležna sem za vse človeške angele in situacije, v katerih mi Oče dokazuje svojo brezpogojno ljubezen in me blagoslavlja s srcem, ki jo zmore širiti naprej.

Nisem ena od tistih, ki ji je beseda življenje sinonim za travmo, dramo in trpljenje, čeprav je včasih tako izgledalo. Nikoli ne razmišljam o vzorcih, ne da bi govorila tudi o njihovem preobražanju - o darovih, zdravljenju in milosti. Vedno in povsod vas bom spominjala na vaše unikatne, a pokopane zaklade ter verjela vanje bolj, kot verjamete sami, dokler si ne boste več mogli zanikati svoje edinstvene vrednosti. Mnoge dragocenosti boste izkopali v sebi in z njimi polepšali svet, če ste pripravljeni zaupati. Trdno verjamem, da se vsaka iskrica lahko razplamti v mogočen plamen ter da za nikogar in nikoli ni prepozno. Potrebno je le prepoznati, da KO JE ČAS, JE ČAS. Zdaj pa akcija!

Na ta dan leta 2008 in 2009

sta izšla moja literarna poklona življenju - knjigi Uglašena in Milost. In ustvarjena je bila Založba Mea. Obe sta namreč izšli v samozaložbi zaradi pisateljičine ekskluzivne želje, da bo izid na prvi pomladanski dan in s točno določeno naslovnico, česar ji druge založbe niso mogle zagotoviti. Lepo je bilo živeti z njima in opazovati, kako odhajata z ljudmi domov, da se bomo družili tudi po srečanju. Priznam, da sem pri odnosu avtor-bralec velika romantičarka ;).

UGLAŠENA me spravi v dobro voljo vsakič, ko jo odprem. Spomni me na divje obdobje absolutne svobode in na užitek ubesedovanja.

MILOST. Čudim se, kako mi je v roman uspelo zliti toliko pristnih čustev, da me še zdaj zdrma in jo redko odpiram.

Ujela sem s tretjim ušesom, da je danes svetovni dan poezije, torej delim z vami eno starodavno pesnitvico ... morda bo pa komu všeč.

MORJE SI MI

Morje si mi, da lahko čofotam,

pljuskujem v globini, v plitvini brkljam.

Pogosto kot plovec ležim na gladini,

valujem brezciljno, se špricam z delfini,

uživam v sveži, neskončni modrini.

Moj sever in jug si, pa vzhod in zahod,

smeri brez imena ob tebi odkrivam,

ko v vodo z zatonom se sonca razlivam,

ko školjke v skalovju obalnem nabiram,

in struge v pesku objestno razdiram.

Tliš na kavču, v roki vino,

sveča ti žari v obraz.

Smeh tvoj čista je milina,

večnost boža ti izraz.

Štrcnem vsako misel sprotno,

ki razburkala bi mir,

v tem zalivu nič ni motno

in bonaca pesmi vir. 

Naenkrat vstaneš in stopiš za mene,

dotik na ramenih, poduhaš me bežno,

stalim se, ko šepneš ob vratu mi nežno,

da z mano vse pridobi pravi smisel.

Pokimam in veter poslednja je misel.

Veter si mi, da lahko frfotam,

čivčivkam v jasnini, z oblaki kramljam.

Včasih orlovsko sanjarim nad svetom,

kot mlad metulj prilizujem se cvetom,

vse bolj sem tvoja, z vsakim poletom.

V naravi ne moreš ničesar prehitevati …

Pred pomladmi odlagam oblačila s svoje duše.

Nadeli so mi jih ali pa sem jih navlekla sama,

misleč, da ji pristajajo.

 

Nekatere od njih sem prerasla

in tudi okus se mi je toliko spremenil,

da je pravi čas za preurediti dosedanjo modo.

 

 

Šepet o postopnosti ujamem z notranjim ušesom, torej naj ne prehitevam in ne iščem bližnjic, ker ne bo efekta. Dovolj bo že, da ne prevzemam več (samo)naloženih odgovornosti in ne dopustim stiske, ker rešitve za vse situacije pač nimam jaz. Tako kot nimam vseh odgovorov. Zato razpada iluzija, da sem na kakršenkoli način dolžna, lahko ali bi morala biti idealna, kar mi povzroča olajšanje. Silno olajšanje. Biti samo jaz, takšna, kot sem. Včasih plima, včasih oseka in ves spekter valovanja vmes.

Pa kaj, če je štirka, če ni petka? Who the fuck cares, kakšna je ocena, prav dobra ali odlična? Se pa zasidra tak stavek, če ga parkrat slišiš, sploh če je to v situaciji, ko si tisto štirko trdo prigaral in ti je vredna za šestko. Zakaj naj bi pisala svoj scenarij z ugibanji in predvidevanji tistih, ki si nikoli niso vzeli časa in se toliko izpraznili, da bi sebe ali mene lahko resnično doživeli? Saj se še sama že dolgo nisem! Kar tavam po gozdu, iščem grob matere Lune, da jo odkopljem in bo ponovno kazala pot. Poskušam se spomniti navodil z vikend tečaja o obujanju intuicije, ki se ga nisem udeležila, taka zmeda me zna zagrabiti, ko se razpnem med svetovi.

Umirim se, ker jo itak vedno znova najdem.
Luno.

Vedoč, da odgovori včasih pridejo takrat, ko sem pol metra nad pločnikom, ker šele takrat zmorem dovolj ponižnosti. Da enostavno ubogam navodila, ki jih prejemam skozi Izvor, in se ne obremenjujem s posledicami. Postanem orodje, preko katerega se izpolni moj smisel in me spoji z Mano.

Modrost se mi zdi ponotranjiti dejstvo, da ne morem biti neustrezna za izpolnitev svojega poslanstva, ker imam v sebi že čisto vse, kar se zanj potrebuje. Tako kot vsak od vas. Manjka le dokončna predaja morda ali pa je treba še naprej staviti na potrpljenje in priprave, ker pravi čas šele prihaja. V naravi ne moreš ničesar prehitevati …

Faktor zaupanja odigrava ključno vlogo, sploh zaupanja sebi, pri čemer si poskušam odpustiti nekatere (ne)odločitve, katerih posledice imam na jedilniku sedaj. Spreminjam način odzivanja na notranje in zunanje impulze v vzhajajočem dojemanju, da mi je vsak trenutek dana možnost izbire zavestnega ustvarjanja svoje nove resničnosti. Še naprej pa bom verjetno verjela v ljudi bolj, kot oni sami verjamejo vase. Kar je najbrž ena mojih bolj simpatičnih, čeprav včasih napornih lastnosti. J

 

 

Danes dovoljujem,

da veter odpihuje odvečnosti

in prinaša blagoslove,

zavedanje, da sem obdarjena

 

 

  -          z močjo, da dokončam vse, kar začnem,

-          s predanostjo, da se držim pristnih načel,

-          z odločnostjo, da sprejmem dolge razdalje,

-         z vztrajnostjo, da se soočim z najtežjimi izzivi,

-          z umetnostjo, da dajem in prejemam nenavezano,

-          z modrostjo, da častim in slavim Resnico nad resnico,

-          s presežkom, da se ob vsem tem še IZVRSTNO ZABAVAM!

Se še spomnim, kaj je telesno-dušni ples?

Čutim pod stopali travo, vlažno od večera, zavedam se plamenov, ki me pogrevajo po koži, ko se približam njihovemu izvoru. Kapljice se spočenjajo od valovanja mišic, po trebuhu jih čutimmmm polzeti in še kje, med vrtenjem kot repatice poletajo naokrog, zacvrčijo, se predajo zemlji. Zemlja pod mano utripa od bobnov, ki dihajo ritem v samo moj sveti krog odplesavanja utišanih trenutkov in pritajenih odzivov, ki jih nisem osvobodila kako drugače.

Mehko mavrično krilo se spogleduje z vetrom in osvaja gležnje, ko dodaja metuljavost poletu; vsaj meni se sanja, da con imagination preigrava katarzične strune. Prostor … kot da utripa in se amebasto širi, čutim ga, brez truda ga usklajujem s smerjo, ko sledim odgovorom telesa na ritem. Sledim linijam, spiralam, likom, gestam, migom, utripom, premahom, krikom, pavzam, vzdihom, nihajem, obratom, mahljajem iz vseh koncev in krajev Sebe in se izgubljam v trenutkih, ko se duša ljubi s telesom.

Ja. Vsekakor prihaja obdobje, ko bom nekatere spomine oživila, še prej pa se spravila v spodobno formo, da ne bodo namesto ekstaze sestopili mišični krči. J

Skratka!

GospodičnaVesna, prišumotaj že prosim v naše kraje z vonjem hiacint in vsem svojim nostalgičnim pomladanskim razkošjem!

Cena ne-poslušanja-se

Vsaka zadeva me ima pravico testirati, da ugotovi, če si jo resnično želim in če zmorem sprejeti njena pravila, ceno in  tajming.

Tako odnos kot odločitev, stvar ali načelo, dogodek ali vrednota, ljubezen ali zdravje.

Če nečesa ne cenim in vzdržujem dovolj, tvegam, da bom morala vrednost tega dojeti preko nasprotja.

 

Zdravje mi je bilo nekaj normalnega, tisto, kar enostavno spada in pripada zraven. Ko so starejši ljudje ob čestitkah izpostavljali pomen zdravja, sem sama prej poudarila druga življenjska področja. Zmogla sem sicer razumeti pomen -  šele če si zdrav, ima vse drugo vrednost – nisem pa vedela, kaj to dejansko pomeni. Da si za mesec ali dva izklopljen iz vsega, kar je predstavljalo tvoje življenje, in se prebijaš skozi dneve v samoti, nedelu, potrpljenju in bolečinah, ob čemer se celo nehaš smiliti samemu sebi. Manjkala je dovolj resna izkušnja in mene je dočakala minuli februar; posledice bodo občutne še kar nekaj časa, da slučajno ne bi prehitro pozabila, kako visoka je cena ne-poslušanja-se. Zelo. Visoka.

Ne bom tu in zdaj v detajle, ker ni to namen. Morda spišem zgodbo na temo pljučnice in bolnišnice, ampak bom potrebovala še malo distance in ubesedovalne kondicije, hehe. Zaenkrat se posvečam počivanju, dihanju, refleksiji … počasi prebavljam spoznanja o celotnem procesu, spuščam, odpuščam, se odpiram blagoslovom in sanjarim ob spominih na prihodnost. Pri tem je moj dragi izvrstna družba - preseneča me s kosilom, domačim kruhom in še marsičim, začimbi okrevanja pa seveda gospod Alpheus in mačkon Lucky s svojim popolnim lenuhatorskim vzgledom.

Medtem pričakujem prve znake pomladi na našem hribu, kar sta dva dneva sončne kopeli prejšnji teden zagotovo bila. Rožic in zelenila še ni na spregled. Ampak ni panike – potrpljenje se je naselilo tudi v Meinem spektru, pa tudi hvaležnost za vsak nov dih, ki napolni moja dragocena pljuča.

Kakor ptica, kakor pesem!

Gracias a la vida

HVALA TI, ŽIVLJENJE!

 

 

original: Mercedes Sosa

 

Hvala ti, življenje, daješ mi toliko …

oči sem dobila in ko jih odpiram

popolnoma vidim vse mavrične barve,

zvezdnate vzorce na nebu neskončnem,

v množici njega, ki ga vroče ljubim.

 

Hvala ti, življenje, daješ mi toliko …

še sluh sem dobila, ki zvesto mi služi,

ujame nianse v tonu človeškem,

zaznava slapove, valove in krike,

glas vesel otroški, ki ga tiho ljubim.

 

Hvala ti, življenje, daješ mi toliko …

glas svoj uporabljam in govorico.

Z besedami pojem in pišem resnico

o sebi in tebi in svetu za svetom,

tlakujem pot, ki je posuta s smislom.

 

Hvala ti, življenje, daješ mi toliko …

stopala neutrudna, da hodim in tečem,

prehajam obale, puščave, planine,

mesta, parke, oblake in luže, doline,

plešem po poti svoje ljube usode.

 

Hvala ti, življenje, daješ mi toliko …

v meni srce si nenehno prepeva,

ko opazujem plodove domišljije,

ko čutim vso radost ob dejstvu, da tu sem,

ko srečam dno svojih oči prejasnih.

 

Hvala ti, življenje, daješ mi toliko,

dobila sem smeh svoj, dobila sem solze.

Tako pač ločujem svetlobo od teme,

ta dva materiala, ki tvorita pesem,

in pesem tvojo, ki je ista pesem,

in pesem vseh nas – moja lastna pesem.

 

Prepesnitev: Mea

Tu nekje vmes in potrpljenje

Verjeli ali ne, ponovno sem začutila potrebo po samoizražanju, ubesedovanju.

Deljenju svojih srcetvorov, uvidov in izkušenj s tistimi, ki si želijo biti obarvani z mojim

mavričnim dojemanjem sveta in me obogatiti s svojim. Nekateri ste me skozi čas spraševali, kdaj bodo spet oživele Začimbe vsakdana - očitno je zdaj pravi čas, vabljeni torej v družbo.

 

Tri leta je minilo, odkar sem iz umetniško-svobodnjaških vod zajadrala v povsem drugačno življenjsko pustolovščino: poslovno-gradbeniško delo v tujini, pester partnerski odnos, materinski izzivi in še kaj. Vse to me je globinsko spreminjalo in izpopolnilo predvsem v smislu prizemljevanja ter masovnega spuščanja iluzij o svetu in sebi.

 

Zdaj ... Zdaj pa prihaja tudi zame nov cikel. Čutim že kalčke nove resničnosti, ki poganjajo iz skrbno gojenih idej, medtem ko je telo na okrevanju in duša še kar v preobrazbi. Cilj, ki ga že čutim skozi pomladne vetrove: da se do-končno zavem svojega namena, vrednosti in mnogih darov, ki hrepenijo postati metulji ter narediti svet še lepši prostor. Na povsem meastičen način. :)

Juhuuuuu, kdo od vas je tuuuuuuuu, avec moi?