Kot deklica sem imela dve želji.

Zaupanje je pomagalo, da postajata resničnost.

 

Danes vam povem svojo prvo globinsko željo - da bi znala leteti.

Da bi se lahko po svoji volji odrinila in zajadrala z vetrom nad mesto, nad pokrajino, čutila svobodo v laseh in na koži in v srcu in preprosto … letela. V sanjah mi je uspelo poleteti v zgodnjem otroštvu, vendar ne iz radosti, saj so me preganjali volkovi in sem tik pred zdajci odletela na varno. Včasih na drugo stran ulice, redko čez drevored in hiše, nekajkrat čez park, enkrat čez Piramido. Razgled je bil fantastičen in olajšanje nepopisno!

Takrat seveda nisem vedela, da so volkovi vsi potlačeni boleči čustva, ki so kot grenka reka vznikali ob izgubi nekoga pomembnega. Bila sem premajhna, da bi se znala izraziti in odžalovati. Takrat sem izgubila del sebe, drug del pa se je rešil in odletel naprej.

Naslednjič sem letela ob branju knjige o Galebu. Začutila sem, da sem prav take vrste ptica, ki ne bo zdržala celo življenje v kalupu. Takrat sem se odločila, da je možno, in zaupala, da bom prepoznala pravi trenutek in zmogla pogum odriniti se.

Pozneje sem letela na več načinov. Prvič z letalom v Granado na tečaj flamenka, da končno naredim nekaj drugačnega, nepredvidljivega. Tam sem dobila navdih za španščino in začutila globinsko strast do življenja, do energije divje ženske v sebi. Strast je postala moje življenjsko vodilo.  

Poletela sem ob pisanju magisterija, ko sem se raztegnila daleč iz cone udobja mlade študentke ter poletela skozi stoletja pričevanj o Bogu in transcendenci. Ko sem bila najvišje, sem dojela izziv, ki mi je ponujen – mistiki zagotavljajo, da se skozi besede ne da priti do Neubesedljivega, saj je dostopen samo skozi čutenje. Hočem iti do konca? Tvegati spustiti razum in zajadrati z najbolj drznimi vetrovi, onkraj nadzora?

Seveda.

Sledil je veliki let – v Južno Ameriko na romanje za sabo in Njim. Test, koliko zmorem zaupati, da me čaka na drugi strani »varnosti« in besed. Predaja, prepuščanje, sledenje notranjim impulzom na poti odkrivanja zunanjih in notranjih zakladov. S pomočjo šamanov sem doživela letenje v najbolj pristni obliki in potrdila, da je možno. Zadnje poglavje Uglašene.

Bilo je še več letov, nekateri fizični, drugi metaforični. Eni so nastali iz svobode ter jo še razširili, druge sta povzročila strah in potreba po begu. Tanka linija je vmes in šele skozi izkušnje hitreje dojamem, katera motivacija me žene – pozitivna ali negativna. Izvira impulz iz intuicije in bo prinesel olajšanje ali iz rane in bo prinesel bolečino? Pomagale so Karte zdravljenja in prijateljice, dobre vile, ki so me iskreno zrcalile pri ozaveščanju in celjenju.

Preboj v radost ali raztreščenje sta bili torej možnosti vedno znova, pomirjala me je zgodba o Galebu. Dozorela sem do tega, da lahko oboje preživim in postajam močnejša ter hkrati lažja. Odpadale so iluzije o svetu in meni sami, ki so me prej kot balast vlekle k tlom in sabotirale sanje. Kot fosile sem iskala izgubljene dele sebe, da se sestavim v celoto svojega bitja in izpolnim poslanstvo, ki mi je izročeno kot čudovit dar.

  
Ponovno čutim veter svobode in vem, da se bo slej kot prej moje stanje zavesti spremenilo v letenje, in to bo tisto letenje, o katerem sanjarim od malega. Stanje notranje svobode, ravnovesje materialnega in duhovnega obstoja. Svobodno razporejam svoj čas in energijo in izpeljem lahko, kar si zamislim. Dejansko živim SEBE v vsakem trenutku in družim se z ljudmi, ki izberejo enako. Magnet sem za prave ljudi in vse sestopa spontano, lahkotno.

To mi je vreden življenjski smisel. Zato vsak dan znova vstopim v svoje srce in iz njega delujem. Prosim Neubesedljivega, naj deluje skozi mene in naj poskrbi, da mu bom pri tem čim manj v napoto. Želim biti upanje in spomniti vsakogar, ki me pogleda v oči, da je vreden najboljšega in da je drugačna prihodnost samo iskreno željo in zaupanje daleč stran. Zaupanje vase prinese čudežne rešitve in več ljudi, kot si bo drznilo poseči po sanjah, večja bo skupna moč manifestacije.  

Zdaj pa resno vprašam: kdo verjame, da je možno in kdo je ZA-UPANJE?

Zapri oči, poslušaj pesem in začuti, ali se kaj zgodi v tebi. Napiši prosim v komentar, naj postane besede in potem občutek, ki te bo vodil skozi dneve. In zaupaj vase - prisežem, da je to ključ do čudežev.

H kot hibiskus ... spomin na neki november

Kristalno mrzla, kot se za vodo v podzemski jami spodobi, ostro prestreže skok na glavo. Zakriči pod gladino, šok in osvoboditev hkrati, preboj v svežino. Migeta in se smeji, plast prahu se raztopi in prelevljena je v hipu, jamska ribica. Prekopicava se po tukriznosti, se približuje s kalcijem pokritim stenam jame, ki ji pravijo Nichte-ha, Lepota. Gola kot žrtvovana mladenka iz kake legende se raztaplja v hladu podzemlja, boža stene in se spogleduje s stalaktiti.

Pod vodo odpre oči in v soju svetlobe zasluti velike stalagnite in kapniške stebre, ki rastejo iz gladine in se pripnejo na stropu, objela bi jih z mehkobo kože in skalila njihov asketski mir. Krasna ideja narave, pokriti bazen, ko se talna razpoka tisoče in tisoče let širi in je potem prava jama, odkrito okostje zemlje.

Ne opazi, da jo ogledujejo čokoladne oči. Na sončni skali sedi, potočki z mokrih kodrov ježijo kožo. Smehlja se njeni razposajenosti, še nikoli ni slišal takih vriskov, otroško-ženskih, igrivo-strastnih, kot privid je ali vila, ki se bo razblinila takoj, ko se bo zavedela, da je opazovana.  Noče tvegati in ponikne med drevesa.

Ko voda le postane prehladna in ustnice trepetajo, odhiti na sonce, prepusti se mu s stilom razvajene boginje. Malo pa ji le ni jasno, kdo je na skali pustil tri žareče hibiskusove cvetove …

Odlomek je seveda iz Uglašene ... in mojega spomina, ki se je v resničnosti dogajal prav te dneve novembra davnega leta huhu!

Poglavje H kot hibiskus bomo brale naprej v četrtek na srečanju v MK, da se v hladnem vremenu pogrejejo srca in zažarijo svetovi.

Zaupanje dobiva oblike, postaja otipljivo!

Dva pomembna človeka - Klemen in Angel - sta mi dala isti pravi nasvet: pri stvari, ki jo res čutiš kot pravo, zaupaj tudi takrat, ko ne bo več zgledalo vredno. Sem in zdaj hvaležno opažam kali čudežev, v katere sem skrajnje dolgo zaupala in jih negovala z vero.

To je bil menda tisti test: ali bom zdržala v zaupanju, da bo kal pognalo seme, čeprav je zemlja videti že razpokana od suše. Zmrzal, potresi in vedno nove pomladi, do obupa in nazaj po zrak. Pa delfinski skok in dva in tri in ups! koralni greben. Vem, da veš, o čem govorim … ko te življenje lomi, ampak ne zlomi.

Tokrat naj moje življenje in tvoje življenje ostane novozelandsko zeleno in kostariško sočno do konca tvojih, mojih, naših dni. Tudi če bodo oblaki, naj bodo puhasti, hehe. Če bo trnje, se bomo pa opomnili, da je nagrada tega vredna.

Manifestacije so blizu, ker se mi prepogosto ježijo dlake in preveč je znakov, da bi lahko spregledala. V življenje mi vstopate ali se vanj vračate prav posebni ljudje, z vsakim od vas se moje srce razširi in zagotovo lahko nekaj ustvarimo skupaj, ker se to se ne dogaja po naključju. Pa tudi, če se samo enkrat srečamo in si olepšamo dan, je bilo vredno. Če bomo skupaj zavihali rokave in hlačnice in se konkretno spravili delat, bo pa še toliko bolj zanimivo.

 

Odgovor za vse, ki me sprašujete ... Seveda bom še pisala knjige, scenarije, pesmi. Zgodbe o ljudeh, ki so se trdno odločili objeti in zaživeti svoje poslanstvo. Se povezali in postali razlika, ki so jo iskali v svetu.

Zgodbe bodo govorile o ljubezni, ravnovesju, iskrenosti, pogumu, strasti, obilju in vseh kontrastih tega, ki jih doživljamo na poti iskanja Sebe.

Izberi novo poglavje. It's Fenix time!

 

Odstrnimo globlji smisel 1. novembra ...

 

Ti dnevi leta so posvečeni spominjanju umrlih, urejanja grobov in vsega, kar pač spada zraven. Če si upamo odpreti srce, obudimo lepe spomine na ljudi, ki jih ni več ob nas in jih bomo za vedno pogrešali. Nekatere rane ob izgubah pomembnih ljudi pa niso bile nikoli prebolene in tam, kjer smo bili ranjeni, je omrtvel tudi del srca, povezan z zmožnostjo LJUBITI.

 

Predlagam torej, da se danes ne spominjate le umrlih bližnjih, ampak tudi odmrlih delov svojega srca, kremiranih sanj, utopljenih upov, zatajenih besed … Morda se boste zjokali nad njimi in to je normalen del procesa žalovanja, ker ga vse te male smrti potrebujejo in jih ne bomo obšli, pa če se še tako trudimo.

 

Srčne rane se zdravijo podobno kot telesne, čeprav jih ne vidimo. Jih pa čutimo, še kako jih čutimo, pravzaprav pišejo neviden scenarij našega življenja. O tem sem nekoč pisala esej Klub zabrazgotinjenih in če najdem način, ga bom pripela za downloadat, lahko pa ga pošljem komu na mail. Pri ozaveščanju in zdravljenju zelo pomagajo Karte zdravljenja, ki jih toplo priporočam.

 

Naj vam povem dobre novice! Tudi v napol zažganem deblu obstaja iskra, ki jo bo razpihal pravi veter, ko se opogumite in se mu nastavite. Spomnimo se, kje v preteklosti so obviseli deli nas, nekatere pustimo tam, nekatere vzamimo nazaj in se sestavimo v podobo sebe, kakršni resnično smo.

 

Pokopljite prosim z današnjim 1. novembrom vso svojo krivdo in samoobsojanje, ker nečesa niste naredili tako, kot zdaj veste, da bi bilo optimalno. Ravnali ste tako, kot ste v danem trenutku zmogli, vprašanje pa je, ali boste še naprej del problema ali boste raje poiskali rešitve. Ker OBSTAJA dober razlog, zakaj so stvari take kot, so, in zakaj ste prišli na svet; če ga ne odkrijete in ne izpolnite poslanstva, prikrajšate svet za svojo briljantnost (dober citat Poslove boginje).

 

Dajmo se o tem pogovarjat, osvobajajmo se vzorcev in zaživimo svobodo, po kateri hrepeni naša duša! Je na drugi strani ujetosti v vzorce, kar govorim iz izkušenj in vidim, da ljudem pomaga. To pa je tudi vse, kar lahko naredim, ker lahko prave ključe za uganke svojega življenje poiščete samo vi sami.

 

Spodbujam vas še v obliki posebne cene Kart zdravljenja, ki velja samo danes in jutri, za vas, ki ste se 1.11.13 odločili za THE spremembo. Pošljem (ali v Mb predam) vam jih za 22 namesto običajnih 28 evrov. Naročite prosim na moj mail mea@mea.si.

 

Predlagam novi moto:

DANES VSTOPAM V SVOJE SRCE IN IZ NJEGA DELUJEM

 

 

Uživam na ta dan

in zahvaljujem se vsem, ki ste se spomnili name. Verjamem, da se kmalu vidimo tudi v živo, ker bom več v povezovanju letos. Ko je čas, je čas. Številke se poklapajo, planeti uglašeni, znaki prepoznani, lekcije usvojene, čas je za novo zgodbo in novo knjigo, kar bo eno in isto.

 

Priznati moram, da je bilo 36. leto najtežje leto do sedaj – preseglo je vse moje strahove in me napravilo zdravo ponižno do življenja. Reševalo me je zavedanje teh pomembnih modrosti, ki so se mi očitno vtisnile na pravo mesto:

-          najtemnejša noč je tik pred zoro (hvala Clarissa)

-          ko gosenica misli, da je konec sveta, postane metulj (hvala Blinki)

-          zaupaj, tudi ko ne bo zgledalo vredno (hvala Klemen)

-          če sem zmogla jaz, zmoreš tudi ti (thank you Chikako)

-          ne bo lahko, bo pa vredno (thank you Angel)

-          verjamem v vas in priznajte si zasluge, ki vam pripadajo (hvala Damijan)

-          prehod Plutona čez ascendent … ZDRŽI in potem Fenix! (Dorothea)

-          zvezde se rodijo iz kaosa (hvala karte Iskanje vizije)

-          trud je poplačan samo, če vztrajaš (hvala Olgica)

Hvaležna sem za prijateljske duše, ki me ljubeče tolerirajo in spominjajo, kakšna sem, ko se spravim v svojo pravo kožo. Naučila sem se ogromno o ljudeh v zadnjih letih. Ni bilo neboleče, razočaranja so pričala o tem, kako napačna so moja pričakovanja glede na realnost. Prizemljitve bolijo in hkrati zdravi vera, da bom zanje kmalu hvaležna. Ni je resnične spremembe in rasti brez skale realnosti.

Hvala zemlji in nebu, da zmorem v čudnih situacijah ohranjati zaupanje v višji plan, ki ima zadeve pod kontrolo oz. mi bo pihnil veter v krila, pravočasno porušil jez življenjske energije. Slutila sem, da bo to takrat, ko bom meter nad pločnikom, ker je tak pač njegov stil. Poznate občutek, da ste na ploščicah, pa čez pol leta ugotovite, da je bila še mansarda, hahahaha?

Neverjetno, koliko lahko človek zdrži ;)

Eno gromozansko prošnjo sem prejšnji teden usmerila v univerzum. Željo od Očeta za 37. rojstni dan kot potrditev karte Čudeži, ki me je spremljala cel teden. Naj se krivulja naenkrat preusmeri v pozitivo s presenetljivimi rešitvami ravno ob pravem času, kar mi bo odskočna deska za novo resnično dogodivščino, ki čaka samo še name in na vas, da se zgodi.

Verjela sem v to z vso preostalo močjo, ki se še ni raztreščila na čereh poskusov prehitevanja božanskega tajminga. Spirala se je na petek trinajstega zasukala navzgor in samo še tja se naj usmerja in že čutim žarke navdiha v svojih krilih! Kot da se na novo rojevam, olajšana preteklosti in dovolj ozdravljena bistvenih srčnih ran (beri iluzij), da se lahko spet ČUTIM, takšna, kakršna SEM v svojem bistvu. Posodobljena različica. Ni prvič. Poznam to fazo. Nekajkrat sem si prebrala zgodbo o sprehodu na Chirripo iz Uglašene; spomni me, da je na koncu vedno vrh. Vrh, čokoladica in sončni vzhod.

Sem skratka na začetku nečesa novega, obogatena z izkušnjami vrtinca, ki počasi sedajo in postajajo stavki. Želja po ubesedovanju curlja v žile in hrepenenje predajanja naprej vsega, kar se je nabralo kot bonus, ki pa je namenjen tudi drugim. Blagoslovi dobijo vrednost šele, ko jih deliš. V mojem primeru baje prihajajo skozi druženja, pisanje, govorjenje o tistih zadevah, ki so resnično vredne pozornosti – naše življenjske sanje. To si želim početi in hkrati s poslovnim hobijem poskrbeti za materialno plat življenja. TO JE TO. Ravnovesje.

Ta teden je našo družino obogatilo še eno rojstvo – nečakinja Eva je prišla iz varnosti trebuščka v ta naš čudoviti svet. Beautiful!

Radost na radost.

Od danes naprej sem tudi uradno lastnica hiške na hribu s pravljičnim razgledom, okroglo spalnico in sadnim drevjem (juhuuuuu!), izsedavam se na vijugastem kavču ogromnih rož nasproti kamina, ki ga bo treba podkuriti. In tu je dragi moški, duša moje duše, ki me ljubi tako, kot sem si vedno želela biti ljubljena. Plus bonusi ;)

Odkar sva se uglasila in funkcionirava v ljubezni, vem, da ni za univerzum noben čudež prevelik.

DELUJEŠ KOT PRIZMA ALI KOT LASER?

Pridejo dnevi, ko se ne morem izogniti refleksiji o tem, kako, kam in zakaj vlagam svojo energijo. Tema je bolj pomembna, kot sem si predstavljala.

Ni me sram priznati, da se včasih ujamem v vzorce, za katere sem verjela, da sem jih že predelala. Potem pa se deja-vu situacija ponovni v še bolj hard cord boli.

 A bom tokrat dojela? Ali se bom še kar vrtinčila in vrtavčila in izgubljala energijo na tisoč načinov, namesto da bi uživala v življenju in dovolila, da me podpre?

Vprašam se, kaj se lahko iz tega naučim, kaj bom spremenila, da opravim izpit in se premaknem na naslednji nivo. 

Hkrati z ozaveščenim vzorcem se pojavi ključ-no (nagradno) vprašanje:

 

Moje današnje ključno vprašanje je: 

hočem biti LASER ali PRIZMA?

Nasvet sebi: Ko je kriza in ne moreš kontrolirati posledic, se fokusiraj na svojo najmočnejšo točko. Čuvaj energijo, čuvaj energijo, čuvaj energijo za situacije, ko je potrebno nekaj pomembnega, in s premišljenim namenom premakniti v smeri rešitve. Obrni se navznoter, umiri se in se začuti, napolni. Ko pride pravi čas, ga boš prepoznala in se usmerila sproščeno, skoncentrirano.

Spočita, ker se nisi izčrpala za kr neko frfotanje in iztrošanje in smešne poskuse kontroliranja nečesa, kar je obsojeno na neuspeh. Sodeluj s tistimi, ki naredijo korake proti tebi in ne samo ti proti njim. Loči igralce od bleferjev in vlagaj energijo pametno.

V vsakem trenutku ti lastno počutje pove, ali si del problema ali del rešitve in lažeš si, če pričakuješ rešitev od kogarkoli drugega kot iz globine sebe. 

KDO MI ŽE LAHKO PREPREČI, da zavzamem svoje mesto v svetu in se zavem svoje vrednosti?
...
...
...
Samo in izključno oseba v ogledalu.

KONČNO MI JE JASNO, ZAKAJ SEM TAKO DRUGAČNA!

KER RAZMIŠLJAM DRUGAČE.

 

Ker mi je največja, iskrena želja ŽIVETI SVOJE POSLANSTVO.

Če ne bo uspelo meni postaviti vzgleda, kako bom k temu usmerjala svojega sina

in potem vnuke in vse tiste, ki mi zaupajo?

 

 

To je KLJUČ za prelom paradigme, to je predrznost, da zmoreš bolj verjeti v svoj občutek kot večinsko mnenje. Verjamem v tiste, ki so pokukali čez ograjo svoje parcele, odživeli dosti zgodb znotraj ene, spoznali neskončno ljudi, se raztreščili na mnogo koščkov in sestavili nazaj, se zrcalili v mnogih očeh in tvegali spreminjati perspektivo.

Brale ste o tem v Uglašeni, ko ste z mano potovale po vulkanih in slapovih, skozi džunglo in puščavo, skozi indijanske modrosti, čez dimenzije uma in vijuge podzavesti, po vetru zaupanja in plamenih strasti. Do življenja. Predvsem do Življenja.

Še vedno imam nekaj izvodov knjige, če jo želite ob sebi. Baje je dobra prijateljica. Gospodične in gospe, poslovnice in mame, študentke in babice mi z iskrami v očeh šepetate:

»Preden sem prebrala Uglašeno, sploh nisem slutila, kako zelo sem jo potrebovala.« J

Uglašeno čutite in utripate in hrepenite, ker tudi ve poznate svojo divjo žensko naravo in vonj po svobodi. Morda je spomin globoko zakopan, morda se ga spomnijo samo še celice, odkar smo v zgodovini duše iz tega ali onega bolečega razloga zapečatile svojo RESNICO.

Brale ste o tem v Milosti, kjer se skozi burno zgodbo Vala in Mije zrcalijo nianse, ki ločijo duhovnost do njenega nasprotja, iluzije. Začutile ste, kako zelo močen je treba biti, kako zelo ZAUPATI sebi in Bogu, da razpustiš dogme ustaljenega sveta, se podaš v neznano, greš tam do konca, nekega dne pa se zbudiš v zavedanje, da tudi to še NI TO. Svet se spet sesuje.

Minevajo leta, stvari se dogajajo, strahovi projicirajo v realnost, da sprožijo preobrazbo tistih delov osebnosti, za katere je prišel pravi čas. Druga država, diametralno nasprotna dejavnost od vsega prej, nov partnerski odnos, četrti tuj jezik, pospešen poslovni tempo, ogromno kilometrov, izzivi izven domišljije. Nekoč bo zagotovo knjiga!

Pomagalo mi je dejstvo, da ničesar ne moreš prehitevati in enostavno je treba zdržati do konca. Trud se splača samo, če vztrajamo. Hvaležna sem, da sem si ponovno drznila zaupati v Ljubezen in preživela njeno brušenje.

Še dobro, da sem prej brala prave knjige in se učila od pravih ljudi, tudi o tujosti in osamljenosti, ki sta sestavni del vsake preobrazbe. Nadgraditi se vsakih nekaj let oz. se preleviti v svojo izboljšano verzijo ni enostavna vaja, niti ne kotira visoko na lestvici splošne popularnosti.

Hvaležna sem, da so me ob pravem trenutku našle šamanske karte Iskanje vizije in Karte zdravljenja, pri katerih sem prispevala samo prevod in izdajo preko svoje založbe. Sem njihova večna učenka in lahko z vami podelim predvsem to, kako so pomagale meni in kako bodo pomagale vsakomur, če iskreno želi zaživeti svojo resnično poslanstvo.

Hvaležna. Hvaležna. Hvaležna.

Ker me je še VEDNO tako ali drugače rešila divja ženska narava, neugasljiva iskra, ki jo POZNAM, prebudi pa jo moje lastno zaupanje vanjo, spomin na svobodo in brezmejnost, ki sem jo že živela. Poznam svežino nove dimenzije, ko se preboj končno zgodi! Seveda rabi svoj čas in spet – hvaležna sem za potrpljenje, ki ga včasih nisem poznala v sebi in je bilo moja najšibkejša točka. Potrpljenje pridobiš po-trpljenju in pri meni žal res ni šlo nič drugače.

TODA!

Življenje me lomi, vendar ne zlomi. Zadnje dni se mi po dolgem času spet ježijo dlake od radosti in to večkrat na dan, predvsem ob druženju z novimi ljudmi, ki mi vstopajo v življenje in vem, da ne prihajajo po naključju in da bo vse OK. Stvari se končno postavljajo na svoje mesto.

Čutim Sebe vsak dan bolj. Korenine in krila in vonj po divjem. Vonj po Ženski.

Meastična spoznanja o tem, ZAKAJ JE SMISELNO ZAŽIVETI SVOJE POSLANSTVO in KAKO TO NAREDITI, vam zaupam v kratkem J.

Recimo 27.6.2013 ob 19h v hotelu Piramida? 

Art kavarna je rezervirana za nas in srečale se bomo, če potrdite, da želite doživeti prenovljeno Meo.

 

P.S. Pogrešala sem vas. Pogrešala sem Sebe.