Ni greh govoriti

NI GREH

(stara pesmica, ki bo nekega dne zapeta)

 

Ni greh govoriti o stvareh, ki bolijo,

ki vse stare rane ti razgalijo.

Ko pogledaš si v svoje tihe oči,

dobro vidiš, da v njih si ti, samo ti.

 

Ni greh dovoliti žalosti, da poplavi,

da te solzice zalijejo,

saj se z njimi tvoja duša zdravi

in vse njene rane celijo.

 

Prosim, ne igraj se s seboj in ne razglašuj srca,

saj pa veš, da v sebi si doma.

Prosim ne pusti, da to breme zlomi te,

čuti se, spreglej, stisni zdaj k sebi se.

 

Greh je prepustiti se labirintu zablod,

drugim dopustiti, da določajo ti smer,

sebe izgubiti, da bi ti kimal svet.

plaziti, namesto vzeti si zalet.

 

Greh je streti sanje, odradirati pravo pot,

mijavkati kot muca, ko počutiš se kot zver,

skriti silno moč, da bi neviden ostal,

to je isto, kot da svojo dušo si prodal.

 

Samo če si, kar si, lahko okolici kaj daš,

dvigni glavo, spomni se darov, ki jih v sebi imaš!

 

Prosim, ne igraj se s seboj in ne razglašuj srca,

saj pa veš, da v sebi si doma.

Prosim ne pusti, da to breme zlomi te,

čuti se, spreglej, stisni zdaj k sebi se.

 

 

Pa še pesem skupine Passanger, ki mi je všeč.

Luknje

Klub zabrazgotinjenih

Ta fraza me spremlja že vrsto let, pobrala pa sem jo iz trinajstega poglavja svoje najljubše knjige, katere avtorica je Clarissa Pinkola Estees - Ženske, ki tečejo z volkovi. Pogosto rečem, da je ni knjige, ki bi mi na svetu dala in pomenila več, kar je čista resnica, in to vse bolj.

Prepojena sem s Clarissino modrostjo, ki jo tako ali drugače živim že odkar sem prvič prebrala knjigo in poslušala avdio posnetke. Vodila me je skozi vse ups and downse, dramila v meni prvinske energije, tako sončne kot senčne plati, me spremljala skozi procese transformacije in še in še več. Njen glas me je pomirjal, njene zgodbe celile kot najbolj močno, a blago zdravilo hkrati, kazala mi je pot in polagala obkladke, ko sem se ponovno potolkla na isti stopnici. (Do)povedala mi je vse tisto pomembno, kar naj bi mi povedala mama, pa ni vedela, ker njena ni povedala njej in tako nazaj. Vsako leto jo razumem drugače in čutim, da vse globlje in sem HVALEŽNA.

Ko sem pred nekaj leti spisala esej Klub zabrazgotinjenih (ponudim v branje takoj, ko ga izbrskam iz arhivov),sem pod tem naslovom izrazila prepričanje, koliko pomembno je ozavestiti in zdraviti ranjene dele svojega bitja, čemur sem se dolga leta posvečala bolj kot gradnji kariere ali česarkoli drugega zunanjega.

Hkrati mi je bilo v notranjanosti dano vedeti, da je Klub zabrazgotinjenih ime za tisti neformalni klub, ki naj ga osnujem z namenom, da bo povezoval dušne sestre in brate, ki so pripravljeni svoje rane spremeniti v brazgotine in blagoslove. To je del "šolanja" za tiste od vas, ki ste se odločili postati zavestni kreatorji svojega življenja in objeti svoje poslanstvo. Poenostavljena formula je sledeča:

- soočiti se s svojimi ranami,

- ozdraviti čustveno-miselne vzorce, ki so zaradi njih nastali in določajo sedanje izkušnje,

- sprejeti, razviti in podeliti s svetom darila, skrita v naših dušah.

 

Temu pravim proces brazgotinjenja in je ena poglavitnih tem, o kateri se nameravam v prihodnje pogovarjati na tisoč in en meastičen način. Danes to novico objavljam samo zato, ker imam posebej rada trinajsti dan v vsakem mesecu in se želim z objavo zavezati, da v bližnji prihodnosti dejansko ustvarim možnost, da se povežete v Klub zabrazgotinjenih in z božanskim pospeškom napredujete po poti duhovno-duševno-materialnega razvoja.