Priznati moram, da je bilo 36. leto najtežje leto do sedaj –
preseglo je vse moje strahove in me napravilo zdravo ponižno do življenja.
Reševalo me je zavedanje teh pomembnih modrosti, ki so se mi očitno vtisnile na
pravo mesto:
-
najtemnejša noč je tik pred zoro (hvala Clarissa)
-
ko gosenica misli, da je konec sveta, postane metulj (hvala Blinki)
-
zaupaj, tudi ko ne bo zgledalo vredno (hvala Klemen)
-
če sem zmogla jaz, zmoreš tudi ti (thank you Chikako)
-
ne bo lahko, bo pa vredno (thank you Angel)
-
verjamem v vas in priznajte si zasluge, ki vam
pripadajo (hvala Damijan)
-
prehod Plutona čez ascendent … ZDRŽI in potem
Fenix! (Dorothea)
-
zvezde se rodijo iz kaosa (hvala karte Iskanje vizije)
-
trud je poplačan samo, če vztrajaš (hvala Olgica)
Hvaležna sem za prijateljske duše, ki me ljubeče tolerirajo in
spominjajo, kakšna sem, ko se spravim v svojo pravo kožo. Naučila sem se
ogromno o ljudeh v zadnjih letih. Ni bilo neboleče, razočaranja so pričala o
tem, kako napačna so moja pričakovanja glede na realnost. Prizemljitve bolijo
in hkrati zdravi vera, da bom zanje kmalu hvaležna. Ni je resnične spremembe in
rasti brez skale realnosti. Hvala zemlji in nebu, da zmorem v čudnih situacijah ohranjati zaupanje v višji plan, ki ima zadeve pod kontrolo oz. mi bo pihnil veter v krila, pravočasno porušil jez življenjske energije. Slutila sem, da bo to takrat, ko bom meter nad pločnikom, ker je tak pač njegov stil. Poznate občutek, da ste na ploščicah, pa čez pol leta ugotovite, da je bila še mansarda, hahahaha?
Neverjetno, koliko lahko človek zdrži ;)
Eno gromozansko prošnjo sem prejšnji teden usmerila v univerzum. Željo od
Očeta za 37. rojstni dan kot potrditev karte Čudeži, ki me je spremljala cel teden. Naj se krivulja naenkrat
preusmeri v pozitivo s presenetljivimi rešitvami ravno ob pravem času, kar mi
bo odskočna deska za novo resnično dogodivščino, ki čaka samo še name in na vas,
da se zgodi.
Verjela sem v to z vso preostalo močjo, ki se še ni
raztreščila na čereh poskusov prehitevanja božanskega tajminga. Spirala se je na
petek trinajstega zasukala navzgor in samo še tja se naj usmerja in že čutim
žarke navdiha v svojih krilih! Kot da se na novo rojevam, olajšana preteklosti
in dovolj ozdravljena bistvenih srčnih ran (beri iluzij), da se lahko spet
ČUTIM, takšna, kakršna SEM v svojem bistvu. Posodobljena različica. Ni prvič. Poznam
to fazo. Nekajkrat sem si prebrala zgodbo o sprehodu na Chirripo iz Uglašene; spomni me, da je na koncu vedno
vrh. Vrh, čokoladica in sončni vzhod.
Sem skratka na začetku nečesa novega, obogatena z izkušnjami
vrtinca, ki počasi sedajo in postajajo stavki. Želja po ubesedovanju curlja v žile
in hrepenenje predajanja naprej vsega, kar se je nabralo kot bonus, ki pa je
namenjen tudi drugim. Blagoslovi dobijo vrednost šele, ko jih deliš. V mojem
primeru baje prihajajo skozi druženja, pisanje, govorjenje o tistih zadevah, ki
so resnično vredne pozornosti – naše življenjske sanje. To si želim početi in hkrati
s poslovnim hobijem poskrbeti za materialno plat življenja. TO JE TO.
Ravnovesje.
Ta teden je našo družino obogatilo še eno rojstvo –
nečakinja Eva je prišla iz varnosti trebuščka v ta naš čudoviti svet.
Beautiful!
Radost na radost.
Od danes naprej sem tudi uradno lastnica hiške na hribu s
pravljičnim razgledom, okroglo spalnico in sadnim drevjem (juhuuuuu!), izsedavam
se na vijugastem kavču ogromnih rož nasproti kamina, ki ga bo treba podkuriti. In tu je dragi moški, duša moje duše, ki me ljubi tako, kot sem si vedno želela biti ljubljena. Plus bonusi ;)Odkar sva se uglasila in funkcionirava v ljubezni, vem, da ni za univerzum noben čudež prevelik.
